Laktozna intoleranca

[MIT ali RESNICA]


Vsi ljudje imamo premalo encimov za razgradnjo laktoze – težave imajo le nekateri.

 

 

Ljudje smo sesalci in imamo zadostno količino laktoze zgolj v prvem letu življenja, ko je naše osnovno hranilo materino mleko. V materinem mleku je koncentracija laktoze sorazmerno nizka, zato je tudi encima (laktaze), ki je potreben za njeno razgradnjo, v prebavilih dojenčka malo. S prehodom na mešano prehrano, ko se količina dojenja zmanjšuje, se zmanjšuje tudi količina encima laktaze v naših prebavilih. Torej vsi postanemo laktozno intolerantni.

 

Kravje mleko, pa tudi mleko drugih sesalcev (kozje, ovčje), ima že v osnovi višjo koncentracijo laktoze kot materino mleko, saj je namenjeno preživetju telička oziroma mladičkov navedenih sesalcev. Ljudje smo neke vrste „priskledniki“, saj uživamo mleko drugega sesalca, ker nam je všeč njegov okus. Pri tem pa se nam lahko začnejo pojavljati težave, ki jih prinaša pomanjkljiva razgradnja laktoze v navedenih vrstah mleka.

 

Zakaj imajo potem nekateri posamezniki težave, drugi pa prav nobenih?

 

  1. Zraven prisotnosti laktaze v prebavilih na razgradnjo s hrano vnesene laktoze vplivajo tudi naše črevesne bakterije. Če je naša črevesna flora dobra (delno na to vpliva tudi genetika – podedovan imunski sistem), del laktoze predelajo tudi bakterije za svojo hrano. Zdrave odrasle osebe z dobrim imunskim sistemom in posledično z dobro črevesno floro navadno pri uživanju kravjega mleka in mlečnih izdelkov nimajo nikakršnih težav.
  2. Količina laktaze se zmanjšuje z leti (slabljenje črevesne flore). Po 50. letu starosti imajo odrasli načeloma več težav z laktozno intoleranco.
  3. Intoleranca na laktozo je lahko tudi prehodne narave. Nastopi med kemoterapijo, po antibiotični terapiji, akutnih vnetnih črevesnih obolenjih. Pri kroničnih vnetnih črevesnih obolenjih, kot sta npr. kolitis, Crohnova bolezen, pa je stalna težava.

 

Andreja Širca Čampa
Laktozna intoleranca