Prehrana pri diabetesu

Prehrana mora upoštevati zahtevo, da sladkornega bolnika nasiti, mu omogoči normalen telesni in duševni razvoj, ga varuje pred debeljenjem, hipoglikemično in diabetično komo. Sodobne prehranske smernice sladkornim bolnikom ne prepovedujejo več cele vrste živil, temveč jim s skrbnim načrtovanjem obrokov in uporabo metode štetja ogljikovih hidratov omogočajo boljšo in lažjo kontrolo krvnega sladkorja.

  • Dolgoročno ohranjanje zdravja diabetika.
  • Preprečevanje poznih zapletov pri diabetesu.
  • Čim boljša kontrola krvnega sladkorja (normoglikemija 4–7 μmol/l).
  • Normalna rast in razvoj.

Redni dnevni obroki

Prehrana sladkornega bolnika mora biti urejena. Celodnevno prehrano zato sestavljajo redni obroki (trije glavni in dve vmesni malici), ki naj bodo enakomerno razdeljeni (najbolje na tri do tri ure in pol), da ni presnova naenkrat preveč obremenjena. Posameznih obrokov ni priporočljivo izpuščati, saj to vodi v prenajedanje in posledično v naraščanje telesne teže in debelost.

Režim prehranjevanja:

  • obroki so enakomerno porazdeljeni čez dan, 4–5 obrokov dnevno
  • klasično zdravljenje:
    - jutranji obrok zaužijemo pol ure po vbrizganju inzulina 
    - nobenega obroka ne smemo izpustiti 
  • inzulinska črpalka / FIT
    - bolus inzulina neposredno pred obrokom
    - obroke časovno lahko prilagajamo
  • zdravila
    - odvisno od vrste zdravila jemljemo pol ure pred obrokom ali kar med obrokom

Redna telesna aktivnost, normalna telesna teža in energijske potrebe

K urejenosti sladkorne bolezni pripomore tudi redna telesna aktivnost. Redna telesna aktivnost pomeni vsakodnevna aktivnost, ki neprekinjeno traja vsaj 30 minut. Zaželeno je biti telesno aktiven vsak dan 60 minut. Sladkorni bolnik lahko opravlja katerokoli telesno aktivnost, lahko je to hoja, nordijska hoja, tek na smučeh, tek v naravi, zmerna vadba v fitnes centru, smučanje, plavanje, tudi triatlon in aktivno ukvarjanje s športom sladkornim bolnikom nista prepovedana. Morajo pa v tem primeru še bolj skrbno načrtovati obroke predvsem pred in po končani telesni aktivnosti in glede na intenziteto korigirati vnose inzulina oz. zdravil. Kajti hipoglikemije so lahko ob intenzivni vadbi pogostejše.

Pomembno je, da ima sladkorni bolnik primerno telesno težo glede na svojo višino in starost. Prekomerna telesna teža oz. debelost sta glavni težavi sladkornih bolnikov tipa II in že nadzorovana izguba odvečnih kilogramov bi marsikateremu bolniku omogočala dobro kontrolo nad krvnim sladkorjem le s prehrano, brez zdravil. Pri sladkornem bolniku tipa I, ki je vedno inzulinsko odvisen, pa normalna telesna teža ob redni telesni aktivnosti pomeni manj potrebnih enot inzulina.

Energijske potrebe sladkornega bolnika so enake energijskim potrebam njegovega zdravega vrstnika. V preglednici so navedene orientacijske vrednosti za povprečen vnos energije za otroke različnih starostnih skupin. Orientacijske vrednosti veljajo ob zmerni fizični aktivnosti ter pri normalni telesni višini in telesni masi. Referenčne vrednosti za energijo ustrezajo aktualnim predlogom strokovnjakov FAO/WHO/UNU. 

Primerna hranilna sestava obrokov

Uvodoma smo poudarili, da je pravilna prehrana sladkornega bolnika življenjskega pomena; pri mlajših bolnikih za nemoteno učinkovito rast, delovanje in obnavljanje organizma ter pri starejših za zagotavljanje dobrega zdravja. Pomembni pri tem so deleži hranilnih snovi, ki so ne glede na količino potrebne energije zastopane v naslednjem razmerju:

  • 45–50 % OH – ogljikovih hidratov
  • 15–20 % B – beljakovin 
  • 30–35 % M – maščob
V obroku zagotovimo: - pretežno sestavljene ogljikove hidrate – škrobna živila

- prehrano, bogato z dietnimi vlakninami

- v vsakem obroku zelenjavo in/ali sadje

- beljakovinska živila z manj maščobe (npr. pusto meso) 

- nasičene maščobe predvsem živalskega izvora omejimo

- enostavne ogljikove hidrate močno omejimo

  • Na ½ krožnika naložimo zelenjavo in sadje. Prednost dajemo zelenjavi kot je brokoli, cvetača, kumare, bučke, špinača, blitva, zelje v vseh variacijah, repa, solata, paradižnik, paprika, surovo korenje … Pri zelenjavi ni praktično nobenih omejitev, svetujemo le, da je ne razkuhamo. Zato pogosteje priporočamo presno zelenjavo v obliki solate. Pri sadju je dovolj, da je ob obroku le kos sadja. Izogibamo se bananam, grozdju in lubenicam, ter prezrelemu sadju.
  • ¼ krožnika predstavljajo škrobna živila, ki imajo nizek glikemični indeks (GI). Nizek GI imajo škrobna živila, ki so bogata s prehranskimi vlakninami in so tudi ustrezno termično obdelana. Izbiramo med polnozrnatimi testeninami, ki so kuhane »al dente«, neoluščenim rižem, ki je pripravljen le v dvojni količini vode, ali različnimi polnovrednimi kašami (ajdova, pirina, ovsena, ječmenova). Občasno je lahko na četrtini krožnika tudi krompir (najbolje kuhan v olupku) ali polenta (boljša je tista, ki jo moramo kuhati vsaj pol ure, kot pa instant). 
    Stročnice v prilogi (grah, stročji fižol, fižol, leča, soja) so živila, ki sodijo na ta del krožnika in ne med zelenjavo!
  • Naslednjo ¼ krožnika zapolnimo s kvalitetnimi beljakovinskimi živili. S pustim mesom (govedino, teletino, zajcem, ovčetino …), perutnino brez kože, morskimi ribami (najboljše so tuna, skuša, losos ali pa čisto običajne sardelice, le ocvrtih ne priporočamo). Seveda lahko namesto mesa občasno ponudimo tudi jajce, tofu sir ali skuto.
  • Ob krožnik obvezno sodi kozarec vode, mineralne vode ali nesladkanega čaja. Seveda občasno lahko namesto sadja ponudimo rebro temne čokolade s 70 % kakava ali kepico sladoleda.

Ogljikovi hidrati

Ogljikovi hidrati so glavna hranilna snov, ki organizmu zagotavlja energijo. Zato naj sladkorni bolniki uživajo živila, bogata z ogljikovimi hidrati, prav v vseh dnevnih obrokih. Dnevno z njimi pokrijejo 45–50 % celodnevnih energijskih potreb. Prednost v prehrani dajemo sestavljenim ogljikovim hidratom, ki so bogatejši s prehranskimi vlakninami (polnozrnati kruh in moka, musli, testenine, neoluščen riž, kaše …). Enostavne ogljikove hidrate omejujemo (sladkor, slaščice, sladoledi …).

  • so vsi tisti, ki imajo visok GI (glikemični indeks) in povzročajo hiter porast glukoze v krvi

  • njihov GI je višji od 50 (tabela GI)

  • beli sladkor, sladke pijače, marmelada, med

  • bela moka, bel kruh, biskvitna peciva, bele testenine, ravioli, kruhovi cmoki …

  • koruzna moka, polenta, koruzni kosmiči, pokovka (popcorn),…

  • krompir, krompirjeva moka, krompirjev pire, krompirjeva musaka …

  • lubenica, melona, banana, papaja, vse vrste prezrelega sadja in kompoti …

  • so tisti, ki imajo nizek GI in upočasnjujejo presnovo; s tem je porast glukoze v krvi počasnejši in enakomernejši

  • njihov GI je nižji od 50 (tabela GI)

  • neoluščena žita (polnovredna pšenica, pšenica durum, pira, kamut, oves, ajda, rž, ječmen …), polnovredne moke (mletje celega zrnja), polnovredne testenine … 

  • neoluščen riž, divji riž, neoluščen dolgozrnati basmati riž, quinoa … 

  • stročji fižol, grah, leča, suhi fižol, bob …

  • topinambur, batata

  • zelenjava in primerno zrelo sadje in oreščki

Prehranske vlaknine

Prehranske vlaknine so snovi rastlinskega izvora, za katere prebavni trakt človeškega organizma nima ustreznih encimov, da bi jih prebavil, in tako ostanejo neprebavljene in se takšne tudi izločijo. Z izjemo lignina gre za neprebavljive ogljikove hidrate, kot so celuloza, hemiceluloza, pektin, oligofruktoze ipd. (verbaskoza v stročnicah). 

Prehranske vlaknine izpolnjujejo celo vrsto pomembnih, deloma zelo različnih funkcij v prebavnem traktu in vplivajo na presnovo, predvsem na njeno hitrost. Prehranske vlaknine v črevesu deloma razgradijo bakterije v maščobne kisline s kratkimi verigami. Te znižujejo pH-vrednost vsebine črevesja in črevesni sluznici služijo kot hranljive snovi.

Pri izbiri živil, bogatih s prehranskimi vlakninami, je treba upoštevati, da so učinki posameznih komponent prehranskih vlaknin različni. Ločimo dve pomembni vrsti vlaknin v vodi: 

»topne« prehranske vlaknine:
  • Pretežno topni, bakterijsko razgradljivi polisaharidi 
  • Med prebavo hrane v črevesju vežejo vodo. Tako se povečuje volumen blata. 
  • Vir topnih prehranskih vlaknin so sadje (pečkato sadje z užitno lupino, pomaranče in grenivka), stročnice (grah, leča, soja) in zelenjava. 
»netopne« prehranske vlaknine:
  • Pretežno netopni, bakterijsko slabo razgradljivi polisaharidi 
  • Ostajajo v procesu prebave hrane nespremenjene, zato upočasnijo praznjenje želodčne vsebine v dvanajstnik. Prispevajo k povečevanju volumna blata in hitrejšemu prehodu hrane skozi prebavila. 
  • Vir netopnih prehranskih vlaknin so polnovredna žita (polnovredne testenine, ajda, oves, rjavi riž). 

Glikemični indeks (GI)

V zgodnjih osemdesetih letih so kanadski nutricionisti prepoznali nepredvidljivost glukoznega odziva in so zato uvedli koncept glikemičnega indeksa (GI), kot dodatek k informaciji o hranilni sestavi živil v prehranskih tabelah, namenjenih sladkornim bolnikom. 

Glikemični indeks (GI) odseva hitrost prebave in absorpcije živil, ki so bogata z ogljikovimi hidrati. Na velikost GI živila ali jedi vpliva oblika hrane, vključno z velikostjo delcev zaradi mletja ali obdelave; prisotnost nepoškodovanih zrn, tekstura, viskoznost ter prisotnost topnih vlaknin, stopnja mehanske in termične obdelave hrane, ki vpliva na stopnjo poškodovanja celičnih struktur škroba in na stopnjo njegove želatinizacije. 

Nadalje na velikost GI vpliva tudi prisotnost fruktoze in laktoze (obe imata nizek GI), razmerje amiloze in amilopektina v škrobu (amilozna oblika škroba se presnavlja počasneje) in interakcije škrob - beljakovina in škrob - maščoba (večja količina maščobe in beljakovin v hrani upočasni presnovo).

Z drugimi besedami pomeni GI razvrščanje živil, ki je osnovano na hitrosti odziva glukoze v krvi po zaužitju, v primerjavi z referenčnim živilom, ki je navadno glukoza. GI pri sestavljanju jedilnikov olajša odločitev o primernih in manj primernih ogljikohidratnih živilih.

GI pod 50 = nizek glikemični indeks živila

GI nad 55 = visok glikemični indeks živila

referenčno živilo = glukoza (GI = 100)

Beljakovine

Prehranske beljakovine oskrbujejo organizem z aminokislinami in drugimi dušikovimi spojinami, ki so potrebne za proizvodnjo telesu lastnih beljakovin.

Potrebe rastočega organizma po beljakovinah se določajo s potrebami vzdrževanja in potrebami rasti. Če tem potrebam prištejemo še pribitek v višini 30 %, s katerim upoštevamo individualna nihanja pri izkoristku in prebavljivosti beljakovin, dobimo priporočene vnose beljakovin glede na telesno maso. 

Najnovejša prehranska priporočila za sladkorne bolnike priporočajo pokritje 15–20 % dnevnih energijskih potreb z beljakovinami. Polovico teh potreb naj bi pokrili z beljakovinami živalskega izvora, polovico pa z beljakovinami rastlinskega izvora. Hranilne vrednosti beljakovinskih živil živalskega in rastlinskega izvora se med seboj dopolnjujejo in le skupaj v kombinaciji prinašajo visoko biološko vrednost in izkoriščenost. 

Beljakovine živalskega izvora najdemo v mesu (pustih kosih mesa, perutnini (odstranimo kožo), mesnih izdelkih, ribah, morskih sadežih, jajcih, mleku, sirih, skuti). Beljakovine rastlinskega izvora s v polnovrednih žitih in izdelkih iz njih, stročnicah, oreščkih, soji in celo v čokoladi. 

Beljakovinska živila razporedimo enakomerno v dnevne obroke. Večje količine le-teh lahko uvrstimo v obrok po končani večji telesni aktivnosti. To pomeni v večerni obrok hrane, če je telesna aktivnost v pozno popoldanskem času, oziroma 3 do 4 ure pred večjo obremenitvijo.

Prevelike količine beljakovinskih živil v obroku in hkrati količinsko majhna prisotnost ogljikovih hidratov (npr. polnovredne testenine) lahko vodi v hipoglikemijo v uri do dveh po obroku, več ur po obroku pa pripelje do naraščanja glukoze v krvi. Vsem znan primer je pica: njena presnova se odraža z naraščanjem glukoze v krvi šele 4-5 ur po obroku. Pri načrtovanju obrokov in uravnavanju le-teh z odmerki inzulina upoštevamo pravilo: »Če je beljakovinsko živilo večje kot dlan ali zavitek igralnih kart, bo le to vplivalo na hitrost naraščanja glukoze v obroku.«

Maščobe

Priporočila za vnos maščob pri sladkornem bolniku so enaka priporočilom za zdrave vrstnike. 

Otroci, ob vstopu v šolo, potrebujejo 30–35 % dnevne energije iz kvalitetnih maščob. Pri odrasli osebi pa predstavljajo maščobe do 30 % dnevnih energijskih potreb. Z maščobami organizmu zagotovimo nujno potrebne esencialne maščobne kisline (omega-3 in omega-6), gradnike celičnih sten, tvorce žolčnih soli in medij za vitamine (A, D, E in K), topne v maščobah.

Podobno kot ogljikove hidrate tudi maščobe lahko delimo na »dobre« in »slabše«. 

  • »Slabše« jim pravimo zato, ker se nam za njihov primeren vnos ni potrebno truditi. S prehrano jih, če ne pazimo, vnesemo celo preveč. Zaradi prevelikega vnosa pa povzročajo povišan slabi HDL holesterol in trigliceride v krvi ter so krivci za srčno-žilne zaplete. 
  • Te maščobe imenujemo tudi nasičene maščobe in se nahajajo v mastnem mesu, mesnih izdelkih, sirih, polnomastni skuti, maslu, smetani, jajcih, morskih sadežih. V prehrani naj bi jih bilo za manj kot 7 % dnevnih energijskih potreb. 
  • Da jih v organizem ne vnesli v prevelikih količinah, je dovolj že preprost ukrep: vso vidno maščobo pri mesu odstranimo, uživamo kvalitetnejše mesne izdelke (kuhan, pečen ali sušen pršut, šunke …), manj mastne sire, posneto skuto, maslo nadomestimo s kvalitetno margarino (»omega-3«), smetano uporabljamo le kot začimbo.

»dobre« maščobe

  • Sem spadajo enkrat in večkrat nenasičene maščobe, ki jih navadno s prehrano ne vnesemo v zadostni količini. V večini primerov je razlog »paranoja« pred dodajanjem maščobe hrani. 
  • Med te maščobe spadajo omega-3 in omega-6 maščobne kisline, ki so esencialne. Glavni vir omega-6 maščobnih kislin je sončnično, koruzno in sojino olje. Omega-3 maščobne kisline pa se nahajajo v olju oljne repice, lanenem olju, sojinem olju in v maščobi mastnih morskih rib (losos, skuša …). 
  • Da bi zadostili potrebam organizma po obeh esencialnih maščobah, je smiselno zmešati več vrst olja (npr. oljčno, repično in sojino) ali pa jih vsaj izmenično uporabljati.

Tekočina

Organizem ob dobri preskrbljenosti z vodo dnevno izloči 2000–2500 ml vode. Glavnina vode zapusti naše telo preko ledvic z urinom (1500 ml), preko kože s potenjem jo izgubimo okoli 1000 ml in približno 200 ml z blatom. Da bi vzdrževali dnevno bilanco vode, potrebujemo med 2000 in 2500 ml tekočine. S hrano jo povprečno vnesemo vsak dan 1000 ml, pri metabolizmu nastane dodatnih 250 ml vode, preostanek (1500–2000 ml) pa je moramo dnevno v telo vnesti s pijačo, najbolje pitno vodo! Seveda so to le povprečni izračuni za odraslega človeka. Poleti, ko je vroče in se potimo, potrebujemo več tekočine, pa tudi takrat, ko se intenzivno ukvarjamo s športom. 

Odrasel človek naj bi za normalno delovanje organizma popil v povprečju od 2 do 2,5 litra vode na dan (35 ml vode na kilogram telesne teže). 

Potrebno količino vode pri otrocih lahko izračunamo iz podatka, da otrok potrebuje za prvih 10 kg svoje telesne teže 100 ml vode na kg telesne teže; za naslednjih 10 kg telesne teže 50 ml vode za vsak kg; nato za tretjih 10 kg telesne teže še 20 ml za vsak kilogram. Kasneje pa moramo popiti do 2 litra na dan.

Za žejo pijmo vodovodno ali ustekleničeno vodo, naravno mineralno vodo in/ali nesladkane čaje. Mleko ali sadni sok (tudi če ne vsebuje sladkorja) za žejo nista primerna. Sadni sokovi so narejeni iz prezrelega sadja in so nadomestek le, če ne moremo uživati svežega sadja. V tem primeru je 100 ml soka brez dodanega sladkorja enako enemu jabolku.

Prehranski ukrepi pri hipoglikemiji

Kljub skrbno načrtovani in odmerjeni prehrani še vedno lahko pride do nizkega sladkorja v krvi – hipoglikemije. Ko sladkor pade pod 3,9 mmol/L, potrebujemo ustrezne prehranske ukrepe, ki bodo zaustavili padanje sladkorja v krvi. Ob hipoglikemiji potrebuje organizem hiter vir sladkorja – glukoze, ki bo v 15 minutah ustavil padanje krvnega sladkorja in stabiliziral naš sladkor v območju normoglikemije med 4–7 μmol/l glukoze v krvi.

Pri blagi hipoglikemiji (pod 3,9 mmol/l–3,4 mmol/l) zaužijemo 15 g čistih OH:

- 3–4 glukozne tablete
- 3 kosi (20 g) Crispy kruhkov
- 3 kosi (20 g) navadnega prepečenca
- mini pakiranje (20 g) pšeničnih grisinov
- 125 ml 100-% sadnega soka ali navadnega nektarja

  • Če imate inzulinsko črpalko, jo vstavite za 30 minut.
  • Počakate 15 minut, medtem počivate, ne hodite naokoli in ne nadaljujete s prejšnjim delom.
  • Ponovno si izmerite krvni sladkor; če imate še vedno hipoglikemijo, potem postopek ponovite.
  • Postopek ponavljate, dokler ne vzpostavite normoglikemije.
Pri hipoglikemiji (pod 3,3 mmol/l) zaužijemo 30 g čistih OH: - 7 glukoznih tablet - 4 kosi (25 g) Crispy kruhkov in 100 ml 100-% sadnega soka ali navadnega nektarja
- 4 kosi (25 g) navadnega prepečenca in 100 ml 100-% sadnega soka ali navadnega nektarja - mini pakiranje (20 g) pšeničnih grisinov in 100 ml 100-% sadnega soka ali navadnega nektarja
  • Če imate inzulinsko črpalko, jo vstavite za 30 minut.
  • Počakate 15 minut, medtem počivate, ne hodite naokoli in ne nadaljujete s prejšnjim delom.
  • Ponovno si izmerite krvni sladkor; če imate še vedno hipoglikemijo, potem postopek ponovite.
  • Postopek ponavljate, dokler ne vzpostavite normoglikemije.

Hipoglikemije NIKOLI NE REŠUJEMO S ČOKOLADO (čokolada poleg sladkorja vsebuje tudi veliko maščobe, ki upočasni vsrkavanje sladkorja iz čokolade v kri). Čokolada vas bo pahnila še v hujšo hipoglikemijo, namesto da bi vas rešila!

SOKOVI za reševanje hipe so popolnoma navadni sokovi s 100-% sadnim deležem ali nektarji. Pazite, da hipoglikemije ne boste pomotoma reševali s pijačami, ki so jim dodana nizkokalorična ali umetna sladila. Prav tako hipoglikemij ne rešujemo s PIŠKOTI, ker vsebujejo veliko maščobe, diabetični pa vlaknin in fruktoze, zaradi katerih je vsrkavanje sladkorjev počasnejše.

Andreja Širca Čampa
Prehrana pri diabetesu