V novem letu bom ...

Kuhal bom!

Saj že sedaj, toda neredno. A nisem sam kriv – če pa ona boljše kuha … Zato: enkrat na teden jo bom odpustil. Naj le sedi in (upam) uživa. Tako kot jaz vsak dan.
Seveda se zavedam, da bo težka. Enkrat na teden, namreč, pomeni dobesedno vsak teden. Predvsem pa ne pomeni le skuhati, temveč si, še bolj, za kuhanje vzeti čas. Torej, organizacija službenega dela, prostega časa in same kuharije. Na hitro nima smisla. Preprosto še manj. Vedno isto najmanj! Za vse drugo pa se je potrebno pripraviti, kar se ne začne le s pravočasnim mise en place, temveč z idejo, iz katere mora nastati načrt. Kaj skuhati namreč ne zajema le lupljenja, temveč tudi nakup. Ali pa vsaj to, da veš, kje v ”njeni” shrambi sta čebula in krompir … V povprečju, torej, moram v doslej že povsem razparceliranem tednu dni najti dodatnih prostih (minimalno) 5 ur. Ni čudno, da je to sklep številka 1.
Ker bo kljub tako veliki žrtvi rezultat še vedno (vsaj) 6:1 zanjo – kar je seveda boljše od kravate, kvrge, 6:0 -, potrebujem še nekaj, kjer bom zmagovalec. Zato sem si izbral kruh! Enkrat tedensko bom spekel štruco kruha. Če se komu zdi malo, naj ve, da ena domača štruca prihrani vsaj tri trgovinske nakupe. Domači kruh ni nikoli star. Saj se ga vselej prej poje.

Ne bom več jedel slabe hrane

Predvsem ta sklep nima nič opraviti z denarjem. Oziroma le toliko, kolikor je škoda vsakega centa za nekaj, kar je zanič!
Če priznavam, da rad jem, in se hvalim, da rad dobro jem, potem je najbolj pomembno, da se uprem vsakršnim skušnjavam, ki sicer sprva vabljivo dišijo, a takoj potem pokažejo pravi obraz.
Zato je bil tisti kebab, ki sem ga do polovice pojedel na ulici v Istanbulu na silvestrski dan, častna dobrojedska, zadnji! Ne bom več poslušal želodca, ki se bo začel oglašati v najbolj nepravem trenutku. Recimo na turistični ulici, kjer se bo svetilo od fast-food napisov. Ne bom se več tolažil, češ, vse je potrebno poskusiti, če se bo prodajalec še tako drl, da je pri njem najboljša ponudba. Veste, koliko potepuških psov je na istanbulskih ulicah? Kar nisva pojedla – ona nič, on pa se ni mogel upreti, prav mu je – sva ponudila prvim štirim. Vsak je zbežal stran, ne da bi vsaj enkrat pomigal z repom. Drugih potem nisva več motila pri spanju.
Ne bom, torej, jedel tam, kjer mi bo zakrulilo, temveč le tam, kjer bom iz zanesljivih obveščevalnih virov vedel, da je res dobro. Nisem proti fast-foodu, ker je mimojede hrana, na ulici, s stojnice, v kiosku, lahko ne le dobra, temveč kar odlična.
Sploh pa ta zaobljuba ne velja le za hitro hrano. Še v tako znani in dragi gostilni je potrebno odriniti krožnik, če so na njem neužitne sestavine namesto skrbno pripravljene jedi. A tudi domača košta ni izvzeta. Ni dovolj le odpreti hladilnika in nekaj zbasati vase. Tudi to je zanič!
Predvsem pa sklep številka 2 pomeni, da bo potrebno več pozornosti posvetiti iskanju, izboru, kakovosti živil. Kdor misli, da je vsaj ta del povezan z denarjem, se tudi moti. Koliko slabega vržemo stran? To je drago! Koliko kilogramov imam(o) preveč? To je še dražje. Manj ne stane več!

Še več (in še bolj redno) se bom gibal

Poudarek je na ”še več in še bolj redno”! Zato je sklep številka 3 najbrž najbolj zahteven. A brez njega so vsi drugi še tako dobronamerni sklepi zaman.

Vabljeni domov

To je sklep (številka 4) za katerega morava biti oba. Ni, namreč, dobrega domačega kuhanja, če ga držiš le zase. Povabiti je treba! Enkrat na mesec je idealno, skupno v celem letu vsaj šestkrat pa realno. Vsakodnevna kuharija je preprosta, zato je kuhinja za goste potrebni odklop, v katerem do izraza pridejo sodelovanje (ne vabite, če mora vse narediti le ona!), znanje (hvali se s tem, kar znaš, ne z onim, kar imaš!) in kreativnost (naj gostje po večerji dol padejo!).

Kuhal bom v vrečki

Ta sklep je v tesni povezavi s prvim in četrtim, zato je na zadnjem mestu, ker ne vem, kako bo uspel. Torej, pozor, počakajte na rezultate, preden posnemate. Gre, namreč, za eksperiment, pri njih pa nikoli ne veš, kje in kdaj bo kaj eksplodiralo ali se razlilo.
Ne, ne gre za kuhanje iz vrečk! Saj sem, vendar, že sprejel sklep št. 2. Gre za tehniko kuhanja, brez katere v letu 2012 ne bo preživel noben vrhunski kuhar. Imenuje se sous-vide kuhanje, pa čeprav njeno bistvo sploh ni le vakuum. V vrhunske gostilne je tehnika prišla iz pomožnih, mobilnih, menz in kuhinj, katerim vrhunskost ni ravno odlika. A če je slednjim bila namera le konzerviranje vnaprej pripravljene hrane, prvi uporabljajo sous-vide zaradi ohranjanja sočnosti, arome in teksture živil ter jedi. Princip takšnega kuhanja je v vrečki, v katero zapakiramo živilo, ki ga nato v vodni kopeli pri nizki temperaturi dolgo kuhamo.
Ker gre pri tej novi tehniki kuhanja za uporabo tehnologije, je sous-vide predvsem domena profesionalnih kuharjev. Ravno zato pa je toliko večji domači izziv. Kako brez dragih naprav z uporabo običajnih kuhinjskih pripomočkov doseči enakomerno kuhanje na točno določeni temperaturi?!
Vrečka ni problem. Saj smo včasih zamrzovali, da je bilo veselje … In novi varilniki za zamrzovalne vrečke imajo že tudi funkcijo vakumiranja. Tudi vodo se da z uporabo preprostega kuhinjskega termometra segreti na predpisano temperaturo. A kako jo obdržati? To je ta (peti) izziv, o katerem pa vas bo doletelo še kakšno – nadaljevanje.

Uroš Mencinger
V novem letu bom ...